Na Krasu je vedno več razraščenih travnikov; to so kmetijska zemljišča, kjer smo včasih kosili travo, a so se z leti razrasla, saj v hlevih ni bilo več živine. Drevesa in grmičevje so v desetletjih pokrila nekdaj zgledno urejene travnike. Takrat smo jih kosili s koso, kasneje s kosilnico. Poletne počitnice smo otroci z velikih kmetij pogosto preživljali na travnikih, ko smo grabili seno. Potem smo prišli z vozom in konjema na travnik, seno naložili in ga doma spravili na senik, da so imele krave, telički in konji hrano tudi pozimi. Kmečki otroci (in tudi naši starši) nismo hodili na morje, saj za to ni bilo časa.
Pred leti smo se na Jakončevi domačiji odločili, da bomo štiri od teh velikih travnikov očistili in jim vrnili prvotno funkcijo, tj. jih pripravili za košnjo trave. Če je ne bomo sami rabili, jo bomo ponudili tistim, ki potrebujejo seno. Ne nazadnje je na očiščenih travnikih manj možnosti za požare, ki so na Krasu pogosti v poletnem sušnem obdobju. Pobudo je podprla tudi Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja.
Čiščenje travnika se začne z žaganjem dreves in grmičevja. Nadaljuje se z odvozom lesa in zažiganjem kupov drobnih vejic. Nato kopač izravnava teren. Potem pride mulčer in 'pohrusta' čoke ter zdrobi morebitno kamenje. Če imate smolo, dobite vmes pošto z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki z odločbo prepove nadaljevanje del na določenem delu travnika, ker je tam pooblaščena oseba našla arheološko najdišče. Ta del travnika bo verjetno za vedno ostal neočiščen. Potem se čaka na deževno obdobje, da bi posejali travo. Če je le mogoče, se tudi z valjarjem stisne seme k tlom, da je površina čim bolj ravna. Lepo urejena površina kar kliče divje prašiče, da pridejo, pogosto v skupini, in brskajo po sveže zrahljani zemlji ter seveda povzročajo škodo. Na določenih delih travnikov smo morali travo ponovno sejati, še prej pa ponovno izravnati. A z vztrajnostjo opraviš z vsemi temi ovirami na poti. Lepo je čez leto dni pogledati na čist, zelen travnik.